ENI PRIJATLI HODJO V HIRBE PA SPET NAZAJ V DOLINE, ZMATRANI, OŽULJENI PEŠAČIJO. PO HRBTU ZNOJ JIM TEČE VSAKA MIŠICA JIH PEČE, A UŽIVAJO KER SE PREZRAČIJO. JIH MOČI DEŽ, JIH ŽGE PRIPEKA, V KAKŠNEGA TUDI STRELA VSEKA, PA ZA VSE TO SPLOH JIM NI MAR. KO DIHAJO PLANINSKI ZRAK SI MISLIJO, DA SEM ČUDAK, SAJ Z NJIMI NOČEM ZA NOBEN DENAR, KER JAZ NAJRAJE SEM DOMA, DOMA, DOMA, DOMA, DOMA NAJLEPŠE SE MI ZDI. JA JAZ NAJRAJE SEM DOMA, LJUBO DOMA, KDOR GA IMA, BITI DOMA NAJBOLJ ME VESELI. JE NI PREDSTAVE, PRIREDITVE, OTVORITVE, PODELITVE ALI KONCERTA KAMOR ENI NE BI ŠLI. VEČNO V VEČERNI TOALETI OD DRUŽABNOSTI ZADETI, SREČNO LE TAKRAT SO, KO SO MED LJUDMI. TAM SE PRISILJENO SMEHLJAJO, KLANJAJO SE IN KRAMLJAJO, VEČKRAT POJMA NIMAJO, ZAKAJ SPLOH GRE. KO DIHAJO KULTURNI ZRAK SI MISLIJO, DA SEM ČUDAK, ZDAJ MEDNJE SPLOH NE VLEČE ME SRCE. KER JAZ NAJRAJE SEM DOMA, DOMA, DOMA, DOMA, DOMA NAJLEPŠE SE MI ZDI. JA JAZ NAJRAJE SEM DOMA, LJUBO DOMA, KDOR GA IMA, BITI DOMA NAJBOLJ ME VESELI.