Kadar jutro je postaran večer in obrazi so podobe s sten, ki se same rišejo in izginjajo zatem, lahko šepet bi slišal mesta, otroke pod svetilkami, ki odhajajo domov in spet nazaj.
Ni bil glas raket, pevcev iz neba, bliža se zahodna fronta, če si mislil, da ne bo dežja. Ne plačuj za red, ker se raje vračam peš, da lahko se zgubljava vmes. In če cilja nimava, se ta pot vseeno kje konča? Prek postaj, kjer je vedno več zaprtih vrat in kodiranih besed, poslanih nekam v zrak.
Nebo prekril je oblak, ker ne veš, da dovolj je na zastavah zvezd, a všeč mi je, ko misli stisneš v pest. Če jih ne spustiš, me to ne spremeni, zvezde rada menjam za luči. Ogenj stopa skozi mraz, pod lučjo, pripravljen na poraz, čakaš, da se zlije dež in ulice se spraznijo, ker ni več časa za te ljudi, za požigalce s stranskih cest, ker ne veš, da to mesto spomine skriva, ker jih brišejo kaplje na tleh, bo za nama, kot ta večer, zbledela vsaka sled.
Še plameni so na strehah hiš, ki so stale, kjer stojiva zdaj, srečna, mokra do kosti. Spraviva se stran, ker jih nič ne pogasi, kot obljube brez obveznosti. In če cilja nimava, Se ta pot vseeno kje konča? Čakaš, da razpade mrak in ulice se spraznijo, ni več časa za te laži in za ženske s stranskih cest. Ker ne veš, da to mesto spomine skriva, ker ne slišiš ognja in raket, bo za nama, kot ta večer, zbledela vsaka sled.