Strah v slovo duši libero zaspi in v temi nad rjuho udari v glavo. Spet v nedogled ena misel tli, vžge jo Njena biti, me nagovori. Brez vsake dlake na jeziku sam, ji solze na obrazu brišem in izdam demo ji plan:
Lep kozarec in notri vino, roka mi za vrat drsi, naj se dere, naj nori, ve zakaj prišla je, zakaj prišla je. A ne vidim kar se zdi, kot v megli.
V dan izgine tema, naju ne izda, objeta sredi sobe vidiva le dva. Dva, ki svojo senco mečeta v svet, ki za oba nastaja, ko se dela spet plan za novi dan:
Lep kozarec in notri vino, roka mi za vrat drsi, vse to vidi le spomin, le spominu daje, spominu daje. A ne vidim kar se zdi, kot v megli.
In derem se naglas, plezam na drevo, v momentu padem dol, naj ponovim: še enkrat derem se naglas, plezam na drevo, na vrhu že sedim, ko naju vidim in v rokah:
Lep kozarec in notri vino, roka že za vrat drži, tisto, kar rosi oči, slika najina je, le najina je.
Vse zaman, vse zaman, vse zaman... Vse zaman, vse zaman...