Na obraz nekdo mi riše podobe, tanke črte, kakor znake usode: dolge za srečo, drugič kratke in grobe. Ogledalo ne igraj se z mano, raje najdi kakšno drugo zabavo. Ne išči me stalno, raje pusti me samo. Dan je zame preveč.
Zakaj novo jutro brez tebe se začne. Zakaj so glasovi, če v vsem tebe slišim le.
Daj, lahko bi spet valove lovila, Lahko poletiva, čez te skrite zidove. Dan je zame preveč.